Ko obe strani predstavita svoje dokaze in argumentirata primere, se porotniki odločijo ali je oseba kriva obtožbe. To je lahko težko in nekorektno, saj dokazi niso vedno izrazitih potez, velikokrat pa se porotniki odločijo samo na podlagi zaslišanja prič. Fizični dokazi so lahko omejeni le na en sam las ali delec nekega materiala, s katerim je kazenskopravni pregon nekako odločilno povezan z obtožencem. Obstaja način, kako natančno ugotoviti prisotne osebe na prizorišču kriminala in, kar je pomembnejše, preprečiti, da bi kazni bile izrečene napačnim ljudem.

Znanje o DNA prstnih odtisih

Dokaz, da se vzorec iz prizorišča kriminala ujema z DNA osumljenca zahteva dve stvari:

    *ugotavljanje DNA profila z uporabo temeljnih protokolov molekularne biologije;
    *uporaba populacijske genetike za matematični dokaz ujemanja.

Vsak posameznik ne vsebuje osebne kode. Vsi radi mislimo, da smo unikatni, razen če smo identični dvojčki, vendar na atomskem nivoju smo. Ljudje imamo 23 parov kromosomov vsebujočih DNA načrte, ki kodirajo vse substance, ki jih naše telo potrebuje in vsa navodila za njihovo delovanje. Vsaka celica vsebuje eno kopijo in večina DNA se od človeka do človeka ne razlikuje. 3 milijone baznih parov DNA (okrog 0,10% celotnega genoma) varira med posamezniki. DNA dokaz temelji na principu primerjanja DNA osumljenca z DNA vzorca iz prizorišča kriminala v kromosomskih regijah, ki se med ljudmi razlikujejo.

Obstajata dve regiji, v katerih nastopa polimorfizem (področja kjer je raznolikost velika):

    * Sekvenčni polimorfizem je ponavadi preprosta zamenjava ene ali dveh baz v posameznih genih. Geni so deli kromosomov, ki služijo kot šablone za izdelovanje proteinov. Kljub vsej naši kompleksnosti geni sestavljajo le 5% našega genoma. Individualne genske variacije tako niso uporabne pri t.i. DNA prstnih odtisih v kriminalistiki.
    * Ostalih 95% genskega sestava ne kodira nobenega proteina. Zaradi tega ga kličejo "junk DNA". Izkaže pa se, da imajo te regije nekaj pomembnih funkcij - regulacijo genske ekspresije med razvojem, pomoč in preprečevanje celičnim mehanizmom brati gene in sintetizirati proteine, služiti kot opeke in omet za kromosomsko strukturo. V "nekodirajočem" delu DNA nastopa drugačne vrste polimorfizem. Posebne variacije v njem nastanejo zaradi raztegovanja in krčenja, česar posledica so ponovitve odsekov DNA. Posamezno zaporedje je lahko pomnoženo kjerkoli od enkrat do tridesetkrat v nizu. Te regije se imenuje VNTR (variable number tandem repeats) in DNA dokazovanje temelji na tovrstnih razlikah.

Dolžina DNA je lahko daljša ali krajša, odvisno koliko VNTR kopij vsebuje. V DNA dokazovanju je ključno število VNTR na specifičnih delih kromosoma - lokusih, ki se razlikuje pri posameznikih.

Podedujemo po eno kopijo kromosoma od vsakega starša, vključno z VTRN - kot da bi imeli dve kopiji genov. Kadar gre za enako število VNTR na posameznih delih, gre za homozigotnost, kadar nastopa različno število ponovitev, gre za heterozigotnost.

 
Ustvarjanje DNA profilov

RFLP analiza

Da dobimo DNA prstni odtis, moramo prešteti VNTR področja raziskovane osebe. Vsaka oseba ima po dve ponovitvi od vsakega starša. Če preštejemo vsa ostala VNTR področja, lahko dobimo profil, ki je za vsako osebo unikaten. Končni DNA prstni odtis lahko tako primerjamo s tistim iz prizorišča zločina in tako sklepamo o ujemanju. 

  

 * DNA je lahko izolirana iz vzorca krvi, sline, semenske tekočine, kakršnegakoli tkiva, las in mora biti očiščena. Včasih je čista izolacija precej otežena zaradi raznolikih materialov na katerih se vzorec nahaja - obleke, rjuhe, obliž...
    * Celoten genom se encimsko razreže na kratke fragmente v določenih mestih s kodo od 4-6 baznih parov. Nastanejo različno dolgi deli DNA. Encim je izbran tako, da je ne razreže na mestih z VNTR predeli; idealno izbran encim odreže DNA prav na koncu VNTR regije.
    * Te fragmente DNA se loči po velikosti z gelsko elektroforezo.
    * Ločeni odseki DNA bi začeli razpadati po dnevu ali dveh, zato morajo biti prenešeni na najlonsko membrano. Najprej razpade dvojna vijačnica, zato se zaradi lastnega negativnega naboja na vrhu agaroznega gela prilepi na pozitivno najlonsko membrano.
    * Sledi vizualizacija DNA. Za izsleditev VNTR sekvenc v enojni DNA obstajajo različne metode. Najpogosteje z uporabo radioaktivnih sond.
    * Ko je radioaktivna sonda nanizana na tarčo, iz nje s pomočjo rentgenskega filma dobimo sliko. Rentgenski film pobere sevanje iz naravno razpadajočega izotopa, ki je uporabljen na sondi. Na sliki so potemnjeni predeli membrane tisti predeli, ki vsebujejo sekvenco z vsebujočo VNTR.

 

Rezultat opisane analize RFLP (Restriction Fragment Lenght Polymorphism analysis) na enem od VNTR lokusu v primeru spolnega napada. DNA dveh osumljencev (1 in 2) je primerjana z DNA izvlečka semenske tekočine. Osumljenec 1 in sperm DNA se na sliki popolnoma ujemata. Fragmenti DNA osumljenca 2 so prepotovali veliko daljšo pot na gelu, kar pomeni, da so krajši. Razvidno je tudi, da je homozigot, saj je navedena le ena temna linija, ki predstavlja dve kopiji istega fragmenta. Vsi ostale so heterozigotne, ker vsebujejo po dve različno dolgi liniji. DNA žrtve (K532) služi kot standard.

Igra števil

Rezultati iz enega VNTR lokusa pa nam ne povejo dosti več, kot ena sama številka emša. Zanesljivost DNA prstnim odtisom da kombinirana analiza števila VNTR več lokusov na različnih kromosomih. Dokončni DNA profil temelji na štirih ali petih sondah na različnih VNTR lokusih. Uporaba štirih sond nam da osem informacij o posamezniku; vsak od nas ima dve ločeni kopiji vsake VNTR regije. Da pa je stvar še kompleksnejša ima vsak VNTR lokus približno trideset dolžinskih variant – alelov. Vsak od teh alelov ima svojo frekvenco v populaciji. Da bi dobili verjetnost profila osmih linij, pomnožimo frekvence vseh osmih različnih alelov skupaj. 

 

Medtem, ko število ponovitev v enem samem VNTR lokusu ne more razločiti posameznika od populacije, kombinirani rezultati več lokusov ustvarijo vzorec unikaten za en sam osebek.

Z analizo štirih lokusov je verjetnost, da se najde neka kombinacija alelov v populaciji med 1 proti 5,000,000. Če bi analiziraili 26 različnih sond, že ne bi mogli najti osebka z istim profilom, ki ne bi bil z drugim v sorodu. Možnosti ujemanja bi bile manjše kot 1 proti sto milijard.
DNA dokaz novega tisočletja

Tovrsten dokaz se je prvič pojavil okrog l. 1985, prvič pa je poslal nekoga v ječo l.1988. To je kompleksno področje sodne znanosti, ki se težko zanese na statistične napovedi. Pred časom so porotniki naleteli na veliko količino dokazov, ki se jih ni dalo opisani z matematičnimi formulami, zato je bilo preprostejše od zbiranja dokazov vcepiti dvom v misli porotnikov. Sčasoma je število prednosti dovolilo kriminalistom izpopolniti tehnike in omiliti pravne izzive z DNA prstnimi odtisi. Izpopolnitve vsebujejo:

    *PCR (Plimerase Chain Reaction) je mehanizem, ki pomnoži zelo majhne količine DNA eksponentno s časom;
    *znanost je odkrila premetene načine za ekstrakcijo DNA iz virov, ki so bili prej prezapleteni za ekstrakcijo in premalo čisti za analizo;
    *nekatere naprednejše države so začele z gradnjo baz podatkov individualnih DNA profilov; oblast se je začela spraševati o državljanskih pravicah in ali bi se moral vsak državljan tudi pod prisilo skupnosti ukloniti odvzemu vzorca dovršenosti;
    *kriminalistični laboratoriji so izdali protokol o predelovanju dokazov in zmanjšanju verjetnosti kontaminacije vzorcev, na tožilstvih pa so postali bolj pametni v razpolaganju z genetskimi dokazi in so sprejeli temu primerne zakone;
    *prodor znanstvenega izobraževanja in informiranost javnosti o temeljnih načelih genetike in statistike je ključen za sodelovanje v raznih etičnih razpravah.

Uporaba DNA dokazov

Britanska policija ima bazo čez 360 000 profilov, ki jih primerjajo z vzorci iz prizorišč umora. Tedensko se izkaže več kot 500 ujemanj, v ZDA pa je bilo na zaslugo tovrstnih dokazov deset ljudi oproščenih smrtne kazni. Poleg dokazovanja krivde oz. nedolžnosti v kriminalistiki se uporabljajo tovrstni dokazi za indentifikacijo trupel v nesrečah - DNA molekulo se enostavno izolira iz lasu ali kostnega tkiva. V nekaterih državah se uporablja tudi v vojaške namene, kjer vojakom novincem takoj odvzamejo vzorce krvi in sline. Tudi brez ujemanja profilov je moč identificirati nekaj osnovnih pojmov kot so spol in rasa. DNA profili pa so predmet raziskovanja pri študijah o dednih motnjah, kjer se primerjajo profili članov družin med tistimi, ki imajo bolezen in tistimi, ki je nimajo. Dokaz pa je uporaben tudi pri potrebi po dokazovanju sorodnosti posameznih osebkov ali dokazovanje starševstva.

 

Povezave:

    *www.genelex.com/paternitytesting/paternitybook5.html - DNA in the courtroom
    *www.nap.edu/books/0309053951/html/index.html - The Evaluation of DNA Forensic Evidence
    *http://vector.cshl.org/resources/aboutdnafingerprinting.html - DNA Fingerprinting
    *www.carolina.com/tips/95oct/index.htm - DNA Goes to Court
    *www.psrast.org/junkdna.htm - junk DNA
    *www.genelex.com/paternitytesting/paternitybook6.html - People v. Orenthal James Simpson: The Trial of the Century
    *www.monticello.org/plantation/hemings_resource.html - Jefferson-Hemings DNA Testing: An On-Line Resource
    *www.cnn.com/US/9604/17/dna.court.martial/index.html - Marines reprimanded for refusing DNA test
    *www.time.com/time/magazine/article/buylink/noissue/0,11397,17695,00.html - DNA Detectives