Sposobnost določenih materialov, da mehansko obremenitev pretvorijo v električni signal (temu rečemo piezoelektrični efekt) je bila prvič prikazana v 80. letih 19. stoletja. Večina nas pozna bliskajoče luči (LED diode) v podplatih otroških superg, v vžigalnikih take materiale uporabimo, da dosežemo iskro, s katero potem vžgemo plin. Vendar pa na žalost do zdaj tega, pravzaprav neomejenega vira energije, še niso bili zmožni vgraditi v zelo majhne naprave; še posebej na nano nivoju, kjer so naprave tudi do tisočkrat manjše od premera človeškega lasu. Piezoelektrične naprave nanometrskih velikosti bi bile izjemno uporabne, saj bi lahko delovale neomejeno, brez potrebe po ponovnem napajanju.

Vendar pa se zdaj lahko izkaže, da je bil dosežen preboj na tem področju. Znanstvenik Z. L. Wang je na srečanju v Utahu  marca 2009 opisal prvi nanogenerator. Ta je sestavljen iz prožnih nanožičk iz cinkovega oksida, ki kot kocine rastejo iz podlage, obkroža in učvrščuje pa jih polimer. Ob pritisku se vlakna cinkovega oksida upognejo, kar ustvari električni tok.

Wangova skupina je do zdaj uspela ustvariti napetost 0,2 V, vendar z izkoristkom zgolj 6,8 %; kar je mnogo manj od običajne baterije. Vseeno pa je to, če uporabijo dovolj nanogeneratorjev, že dovolj za določene vrste praktične uporabe.