Paradoks parjenja

Pri nekaterih živalskih vrstah izberejo samice najbolj privlačne samce za parjenje. Pavove samice izberejo samce z najdaljšimi repnimi peresi; pav lep kot George Clooney. Bolj privlačno perje nakazuje nekatere genske značilnosti, kot je odpornost proti boleznim, ki jo bodo njegovi mladiči tudi podedovali.

Če bi se samice parile samo z najbolj privlačnimi samci, potem bi morali biti vsi samci enako privlačni in tako ne bi bilo seksualne selekcije. Pri pavu bi imeli vsi samci podobno dolg rep. Ampak stvar ni v tem, za vsakim Johnyjem Deppom se najde tudi George Castanza (Seinfeld), tako kot pri ljudeh, pticah in ostalih živalih.

 Paradoks parjenja že desetletja gnjavi biologe.

Če ne bi bili različni, potem ne bi bilo evolucije.

Odgovor so našli britanski znanstveniki v človeškem telesu, v popravljalnem mehanizmu v DNA

V DNA-ju potekajo molekulske reakcije, ki rutinsko popravljajo napake v DNA celicah, posledica tega so genske mutacije pod normalnimi pogoji. Mutacije so lahko škodljive in lahko povzročijo razkroj tkiva, motnje v delovanju ali razvoj raka. Druge mutacije so koristne, npr. v genomu, ki je odgovoren za obrambo pred tujki, ki naredijo posameznika bolj odpornega proti napadom bakterij in virusov.

Nekatere mutacije vplivajo na popravljalni proces in je zato manj učinkovit. Posledica tega je še več mutacij, dokler napaka ni popravljena.

Moški z večjo gensko raznolikostjo v genomu, ki nas brani pred tujki, so ženskam bolj privlačni. Torej imajo ti moški večje možnosti za parjenje in bodo prenesli to višjo mutacijsko stopnjo na svoje mladiče, kar dovoljuje seksualni selekciji , da širi raznolikost med populacijo; najdba, ki velja za vse organizme.

To pomeni, da bodo pavova repna peresa različno dolga in da nekateri od nas definitivno ne bomo naslednji top modeli.

Avor: Urška Bačnik