1. del (ni sklop te vsebine)

Kazalo:

1. Uvod 
1.1 Opredelitev problema
1.2 Namen in cilj dela
1.3 Omejitve in predpostavke
1.4 Uporabljene raziskovalne metode
2. Steklo in predelava steklene embalaže
2.1. Steklena embalaža
2.1.1 Steklena embalaža za hrano in pijačo

2. del 

3. Steklena odpadna embalaža
3.1. Reciklaža stekla
3.1.1 Reciklažni center za steklo
4. Obseg steklene in druge odpadne embalaže v Sloveniji
4.1. Evropski standardi za embalažo
5. Sklep
6. Zanimivosti o steklu in stekleni embalaži
7. Viri

3.    Steklena odpadna embalaža

Odpadna embalaža je sestavni del odpadkov. V Pravilniku o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 84/98) je odpadek opredeljen kot vsaka snov ali predmet, razvrščen v eno od skupin odpadkov, določenih v klasifikacijskem seznamu odpadkov v prilogi 1, ki je sestavni del pravilnika, ki ga imetnik ne more ali ne želi uporabiti sam, ga ne potrebuje, ga moti ali mu škodi in ga zato zavrže, namerava ali mora zavreči.

Glede na izvor odpadka postane steklena odpadna embalaža komunalni ali industrijski odpadek. Ti dve kategoriji sta trenutno v Sloveniji nejasno opredeljeni. To ima za posledico stanje, kjer je industrijska odpadna embalaža ali del le-te vključen v statistične podatke o količinah komunalnih odpadkov. Da bi se temu izognili, smo za potrebe te projektne naloge embalažne odpadke razdelili v dve skupini:

• Komunalna steklena odpadna embalaža je vsa embalaža, ki nastane pri izdelkih široke potrošnje, pretežno kot gospodinjski odpadki, kakor tudi v trgovini, storitveni dejavnosti (npr. gostinstvo), kjer se trošijo isti izdelki.

• Industrijska steklena odpadna embalaža je odpadek, ki nastane zaradi opravljanja proizvodnih dejavnosti (industrija in kmetijstvo, gradbeništvo).

(Stanovnik, 1999, 4).

Stanje človeškega okolja je katastrofalno in brez dvoma posledica odnosa človeka do svojega okolja, zato je zelo pomembno da s svojim načinom življenja čimmanj škodujemo našemu okolju. K temu v veliki meri prispevajo tudi embalažni materiali, ki jih vsakodnevno kupujemo skupaj z izdelki in jih seveda po uporabi tudi zavržemo.  Ste kdaj razmišljali v trgovini, da bi namenoma kupili raje mleko v steklenici kot v tetrapaku?

Kaj bi s tem naredili? Naredili bi ogromno za naravo, saj je steklo materila, ki ga lahko večno recikliramo. Pri segrevanju se steklo zopet utekočini. Praviloma je steklo prozorno ali neprozorno,  pa tudi barvno z dodatkom posebnih primesi.

Slika 9: Steklena odpadna embalaža (www.responsiblenz.biz

Torej steklo je zelo zanimivo za človeštvo, saj ga je mogoče stoodstotno predelati, zaradi njegove raznolike in enkratne uporabnosti, okolju prijazne pridelave in okolju prijaznih produktov iz stekla. Tukaj bi poudarila predvsem to, da postaja reciklirano steklo (odpadno steklo) vse bolj pomembno, namreč vsebnost odpsdnega stekla v mešanici za pripravo steklo lahko znaša celo 30%.

Ste kdaj odnesli steklenice  v zbiralnik za recikliranje stekla?       

Tam namreč razvrščajo steklenice glede na barvo.   In katere so najpogostejše barve steklenic? Vsekakor sta to zelena in rjava barva, ki nastane zaradi primesi železa v pesku, iz katerega so narajene(Ryan, 2000, 131). Zbrano stekleno embalažo odpeljemo na reciklažo v steklarno. V steklarni odpadno steklo raztalijo in uporabijo kot surovino za izdelovanje steklenih izdelkov in steklene embalaže, a o tem nekaj več v nadaljevanju, kjer bom podrobno predelala reciklažo stekla.

3.1.   Reciklaža  stekla

Slika 10: Reciklaža stekla(www.bcua.orgwww.bcua.org)www.bcua.org

Reciklirati pomeni ločiti, zbirati, predelovati, tržiti in končno uporabiti snov, ki bi jo sicer zavrgli. Ko nek izdelek recikliramo in ga potem uporabimo kot nov izdelek, sklenemo krog recikliranja. Ker je steklo mogoče stoodstotno reciklirati, ga lahko vedno znova uporabimo, pri tem pa snov ne izgubi na kakovosti. Proces pridobivanja novega stekla iz starega je tudi zelo učinkovit, saj pri tem skoraj ni odpadkov ali neželenih stranskih produktov.

Skoraj vedno ko govorimo o odpadnem steklu, s tem mislimo stekleno embalažo, tj. steklenice in kozarce za hrano in pijačo. Katerakoli druga vrsta stekla bi vmešala v zbrano steklo nečistoče, in sicer zato, ker je steklo za embalaže natrijevo-kalcijevo steklo, ki vsebuje pesek, sodo in apnenec. Druge vrste stekla vsebujejo številne druge primesi, ki povzročijo težave v talilni kadi. Pri tem je posebno nevarno laboratorijsko steklo, ki vsebuje borosilikate, pa tudi razne kemikalije, ki ostanejo v kemijskem posodju lahko onesnažijo reciklirano steklo.

Iz dvorišča odpadno steklo prenesejo v lijak, od koder pade na tekoči trak, ki steklo prenese v višje ležeča nadstropja. Med črepinjami je ponavadi veliko smeti. Večje smeti, kot so leseni deli, žice in plastični pokrovi, izločijo že na tekočem traku. Pri tem plastika ni tako pomembna. Večji problem predstavlja keramika, saj se v talini ne razpusti. Če se v steklu pojavijo kamenčki, ti povzročijo napetosti in praske, in steklo se lahko zlomi. Svinec, kositer in železo, ki se uporabljajo pri izdelavi steklenic za šampanjec, niso dobrodošli v talilni kadi, kjer delujejo korozivno in lahko povzročijo luknjo v kadi. Tudi aluminij morajo izločiti, ker v talini tvori kamenčke silicija, ki v steklenicah povzročijo razpoke, saj sta steklo in silicij pri segrevanju različno raztegljiva.

Ko iz stekla izločijo smeti in druge nečiste snovi, ga zmeljejo na koščke velike od 1 do 16 mm.   S pomočjo magnetov iz delčkov izločijo kovine. Preko sesanja izpod sita odstranijo še poslednje delce papirja, plastike in lahkih kovin. Kljub vsem postopkom, pa nekaj kovin ostane v steklu. Te potem v jašku izločijo detektorji kovin.

Črepinje so sedaj dovolj čiste, da lahko pričnejo s taljenjem.

Slikovni material povzet po www.consrv.ca.gov.

3.1.1 Reciklažni center za steklo

Torej ecikliranje je način reševanja problema odpadne embalaže. Grobo povedano, recikliranje pomeni ponovno pretvorbo v isto ali drugo snov npr. steklo v steklo (Evropski parlament v akciji, 2004) .

V zadnjih letih se povečuje obseg zbranega stekla, kar je za varstvo okolja pozitivno, saj se ga  v reciklažnih centrih za steklo da ustrezno ponovno predelati, odlagališča pa niso obremenjena.

Reciklažni center za steklo je koristen proces, saj v postopku reciklaže steklo ne izgubi svoje

vrednosti (Waste online, 2006).

  stekla v reciklažnem centru(www.trims.co.jp)

Reciklažni center za steklo je ustrezno urejen, pokrit ali nepokrit prostor,  opremljen za prevzemanje in  reciklažo stekla.

V reciklažni center mora priti prazna odpadna embalaža, to velja tudi za stekleno odpadno embalažo. Da pa to zagotovimo, moramo že na mestu nastanka odpadne embalaže poskrbeti, da ljudje pravilno sortirajo svoje odpadke, tako imamo za ločeno zbiranje odpadkov tudi posebne zabojnike samo za steklo.  Preden odložimo stekleno embalažo v zabojinik, moramo odstraniti zamaške in pokrovčke.

Slika 12: Zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov

V zabojnik za ločeno zbiranje stekla SODIJO:

• Steklenice in stekleničke živil, pijač, kozmetike in zdravil,

• Kozarci vloženih živil,

• Druga steklena embalaža;

Medtem, ko v  zabojnik za ločeno zbiranje stekla NE SODIJO:

• Okensko, avtomobilsko in drugo ravno steklo,

• Ogledala, kristalno in ekransko steklo,

• Steklo svetil (steklo neonskih, halogenskih in žarilnih žarnic, stekleni senčniki svetil),

• Pleksi steklo, karbonsko steklo in druge vrste stekla iz umetnih mas ,

• Laboratorijsko in drugo ognjevarno steklo, keramika, kamenje; 

Pred odložitvijo steklene embalaže v zabojnik le-to izpraznimo, izplaknemo z vodo ter odstranimo zamaške ali pokrovčke (Dodič, 2005,11).

Ločeno zbiranje stekla je torej nujno potrebno že na samem izvoru nastanka odpadka, le tako zagotovimo nemoten proces reciklaže stekla. Reciklaža stekla ima poleg osnovnega namena-ponovno uporabiti steklo kot embalažo- tudi vresto drugih namenov povezanih s okoljevarstveno problematiko, npr. preprečuje in zmanjšuje obremenjevanje okolja, ohranja okolje, trajnost rabe stekla, zmanjšuje rabo energije, izboljšanje porušenega naravnega ravnovesja, povečanje snovne učinkovitosti proizvodnje in potrošnje, spodbuja razvoj in uporabo tehnologij, ki preprečujejo, odpravljajo ali zmanjšujejo obremenjevanje okolja...

Nihče ne trdi, da primanjkuje snovi iz katerih je narejeno steklo. Na zemlji je dovolj kremena, da bi lahko napravili na milijarde steklenic, če bi le imeli dovolj energije, da ga stopimo. In ravno v tem je razlog, zakaj raje ne vržemo v smeti praznih steklenic in marmeladnih kozarcev. Za izdelavo steklenic je namreč potrebno veliko vročine, ta vročina pa je pridobljena iz nafte.

Z reciklažo stekla porabimo mnogo manj energije, še manj energije pa se porabi, če steklenic ni treba stopiti, ampak jih ponovno uporabljamo. Čas je že, da bi se spet pojavile steklenice za večkratno uporabo ( Dodič, 2005, 11).
 

4.  Obseg steklene in druge odpadne embalaže  v Sloveniji

Embalaža ima zelo pomembno ekonomsko in socialno vlogo v svetovni trgovini, saj omogoča varen in kar najbolj zdravstveno ustrezen prevoz izdelkov, ohranja značilnosti pakiranih izdelkov, obvešča potrošnika o sestavinah in njihovem deležu v izdelku, pospešuje prodajo in nenazadnje obvešča potrošnika tudi o možnostih ponovne uporabe embalaže oziroma njenega hranjenja ali uničenja, s čim manjšimi posledicami za varstvo okolja.

Količino odpadne embalaže izračunavamo na osnovi poročanja zavezancev v letnem poročilu o embalaži in odpadni embalaži (letna količina embalaže).  Predpostavlja se, da iz te embalaže, ki je bila dana na trg, v istem letu nastane odpadna embalaža (Kajzba, 2005, 5).

V Sloveniji letno vsaka oseba proizvede 300 kg odpadkov. Od tega nastane 80 kg odpadne embalaže ( evropsko povprečje je 150 kg odpadne embalaže na prebivalca).

Odpadna embalaža je pomemben vir sekundarnih surovin. Embalaža izdelkov je praviloma izdelana iz kakovostnih materialov. Če jo ustrezno predelamo v sekundarno surovino, lahko tako dobljen material še enkrat uporabimo za različne izdelke. Sem spada  tudi steklena odpadna embalaža.

Z predelavo odpadne embalaže porabimo tudi manj primarnih surovin - manj dreves, nafte, rudnin, manj energije in podaljšamo življenje odlagališčem odpadkov, ker je odpadkov odpeljanih na deponijo manj(www.slopak.si).

Zelo zanimiva je tudi primerjava različnih odpadnih embalaž med seboj, saj lahko vidimo katere odpadne embalaže je največ v Sloveniji in na tretjem mestu je steklena odpadna embalaža.

  Graf 1: Primerjava količin zbrane in predelane odpadne embalaže v letih 2004/2005 v tonah ( www.splopak.si).

Če primerjamo količino odpadne embalaže s količino odpadkov, ugotovimo, da embalaža predstavlja le majhen del odpadkov. Komunalna odpadna embalaža predstavlja 16% komunalnih odpadkov, industrijska odpadna embalaža  pa znaša 2% industrijskih odpadkov. Odpadna embalaža skupaj pa predstavlja 3% vseh odpadkov v EU(Stanovnik,1999, 35).

Vsaka država si mora prizadevati, da :

• zmanjšuje količino odpadne embalaže;
• preprečuje in zmanjšuje škodljive vplive na okolje zaradi materialov in snovi, ki jih vsebuje embalaža ali odpadna embalaža;
• preprečuje in zmanjšuje škodljive vplive na okolje pri proizvodnji, prometu, razdeljevanju in uporabi embalaže ter pri predelavi ali odstranjevanju odpadne embalaže.

Ponovna uporaba, recikliranje,  energetska predelava in drugi načini predelave odpadne embalaže imajo prednost pred njenim odstranjevanjem, če to ob razumno višjih stroških omogočajo v praksi uspešno preskušene in na trgu dostopne tehnologije in postopki.

V Sloveniji je določeno, da  mora biti do konca leta 2007 zagotovljeno, da se predela najmanj 50% ali največ 65% skupne mase odpadne embalaže in reciklira najmanj 25% in največ 45% skupne mase odpadne embalaže, od tega najmanj 15% mase posameznega materiala

(Ministerstvo za okolje in prostor, 2006).

Npr. podjetje Dinos  posreduje steklo v tujino, težko pa je tudi najti predelovalce odpadne embalaže, predvsem za steklo in plastiko.

V Sloveniji tako še vedno preveč odpadne embalaže pristane na odlagališčih, ki se zelo hitro polnijo. Če bomo tudi v prihodnje odlagali odpadke v takšnem obsegu kot danes, življenjska doba večine obstoječih odlagališč ne bo daljša kot deset let. V Sloveniji pa je že zaradi hidroloških in geoloških danosti izredno težko najti novo primerno lokacijo. Tista redka domača podjetja, ki se ukvarjajo z reciklažo odpadne embalaže, pa ugotavljajo, da je še vedno veliko težav tudi pri ločenem zbiranju in predpripravi (Kajzba, 2005, 14).

4.1. Evropski standardi za embalažo (Kajzba, 2005, 5-8)

Ekološki standardi zapovedujejo, da embalaža po uporabi ne more biti le odpadek, ampak se mora vračati v proizvodnjo, do česar pa lahko pridemo le z ločevanjem odpadkov.

Okolju prijazna embalaža je tista, ki prihrani več kot stane, pri čemer je v ceno potrebno vračunati naravne vire, energijo in škodo, ki je povzročena okolju z izdelavo, transportom in potem, ko je odvržena.

K manjšemu obremenjevanju okolja zaradi embalaže lahko prispevajo:

• ponovna uporaba embalaže;
• koncentrirani izdelki;
• zmanjševanje količine in teže embalaže;
• poenostavitev embalaže;
• ločeno zbiranje odpadne embalaže;
• recikliranje;
• uporaba biorazradljivih materialov;

Z namenom lažje prepoznave embalaže, ki je prijaznejša do okolja, je Svet Evropske skupnosti pripravil poenotene oznake, ki pa omogočajo lažje razvrščanje odpadne embalaže.

Slika 13: Oznake za razvrščanje odpadne embalažo, ki je prijaznejša okolju

(Kajzba, 2005, 7)

Znak pod številko ena(1) pomeni, da lahko takšno embalažo ponovno uporabimo, pri čemer mora proizvajalec ob puščicah, ki ponazarja dvosmerni tok embalaže,  označiti število poti, ki naj bi jih embalaža opravila.

Znak pod številko dve(2) ppredstavlja obnovljivo embalažo, ki jo lahko ponovno uporabimo za pridobivanje materiala in energije.

Znak pod številko tri(3) pa pomeni, da je bila embalaža delno ali popolnoma izdelana iz ponovno uporabljenega materiala.

V okviru obsežnega področja ravnanja z odpadki zavzema problematika ravnanja z embalažo in odpadno embalažo posebno mesto. Ne toliko zaradi količine tovrstnih odpadkov, kajti odpadna embalaža zavzema le okoli 3% teže vseh odpadkov ali zaradi njihovega nevarnostnega potenciala, temveč bolj zaradi razmeroma velikega volumna (40% vseh odpadkov) in znatnega deleža organskih snovi (za katere se močno omejujejo količine dovoljene za odlaganje) ter izredne razširjenosti nastajanja odpadne embalaže v vsakodnevnem življenju vseh ljudi (predstavlja okoli 20% komunalnih odpadkov).

Evropska unija je z namenom da bi uskladila ukrepe pri preprečevanju in zmanjševanju vplivov embalaže in odpadne embalaže na okolje v vseh državah članicah ter s tem preprečila nastajanje ovir pri delovanju notranjega trga, že leta 1994 izdala Direktivo o embalaži in odpadni embalaži.  Bistvo Direktive je v tem, da želi zmanjšati delež odložene odpadne embalaže na skrajni minimum.

Leta 2001, s širitvijo unije na vidiku, pa se je odločila za njeno posodobitev, ki je stopila v veljavo februarja leta 2004. Nova direktiva nudi državam članicam možnost, da se same odločijo kako doseči svoje minimalne deleže predelave oziroma reciklaže in kako porazdeliti odgovornost za to med industrijo in državnimi organi.

Za državo je tudi pomembno, da ima družbo za ravnanje s odpadno embalažo, v Sloveniji imamo zaenkrat dve takšni družbi- Slopak in Interseroh. Slopak je bolj znana in izkušena družba na tem področju, medtem, ko je Interseroh mlajša družba pri nas.

5. Sklep

Pomembno se je zavedati, da je okolje v katerem živimo naše bogastvo, zaradi tega smo dolžni skrbeti za to, da bo ostalo čimbolj čisto in neokrnjeno. To lahko zagotovimo med enim tudi z ustrezno odpadno embalažo in materiali, ki jih bodisi ponovno uporabimo in ne bremenimo okolja, ali pa takšnimi s katerimi s odlaganjem ne povzročamo prevelike škode v naravi.

Razvite države imajo urejeno problematiko odpadne embalaže  za okolje, slabše so države, ki nimajo to sploh urejeno in pravtako predstavljajo košček naše Zemlje, na katero bi morali paziti v celoti.

Vsaka odpadna embalaža, tudi steklena, onesnažuje, ogroža okolje in hkrati predstavlja nevarnost za naše zdravje, zato je potrebno z njo ppremišljeno in odgovorno ravnati ter naravi prijazno.

Zelo pametno in najbolj preprosto bi bilo, da bi ljudje  lahko vračali stekleno embalažo( kot npr. steklenice) v trgovine, s tem bi namreč znatno zmanjšali odpadke in prihranili energijo.

Ker se v Sloveniji potrošnja povečuje, je za pričakovati tudi nadaljnje povečevanje steklene odpadne embalaže. Problem nastaja tudi, ker manjši proizvajalci, ki tudi plasirajo na trg stekleno povratno embalažo navajajo, da se jim je večji del ne vrne in tako v resnici ni povratna, ampak po uporabi postane odpadek.

Odpadna embalaža danes predstavlja velik delež odpadkov po občinah v Sloveniji, pri čemer večina le-teh konča v upepeljevalnikih ali na odpadih. Ključni problem se skriva v ločevanju odpadkov in še vedno v pomanjkanju ozaveščenosti potrošnikov o nujnosti ločevanja.

Prizadevati bi si morali  k zmanjševanju odpadkov in k čistejšemu okolju, hkrati pa k pospeševanju gospodarstva na drugi strani, saj  bi omogočili zmanjševanje proizvodnih stroškov in  odprla bi se  nova delovna mesta v industriji predelave in recikliranja odpadne embalaže,

Najbolj pomembno pri tem je, da bi se  vsi ti ukrepi za zaščito okolja, vključno s ustreznim ravnanjem s stekleno odpadno embalažo, izvajali s razumom in s srcem do našega planeta, ne pa zgolj zaradi načina kako biti boljši od konkurence. Ljudje se namreč še vedno premalo zavedamo kolikšno škodo povzročimo vsakodnevno samim sebi s neustreznim ravanjem odpadkov. Morda danes to ni tako očitno, saj Zemlja veliko prenese, ampak enkrat v prihodnosti ne bo več zmogla prenesti vsega našega grozodejstva, ki ji ga ljudje povzročamo odpadki in takrat bomo občutili kako narobe živimo danes.

 6. Zanimivosti o steklu in stekleni embalaži

• Še pomnite - mleko v steklenicah?

Znano je, da so mlekarne pred štiridesetimi in več leti mleko polnile v steklenice. In ne le mleko, ampak tudi sladko smetano, nekatere druge izdelke, kot so kisla smetana in jogurti pa v kozarce, ki so jih običajno zapirali z aluminjasto folijo. Tako je bilo tudi v Ljubljanskih mlekarnah. Ta način polnjenja je zahteval poleg polnilnega stroja tudi pralni stroj in kup drugih opravil, ki so danes že prava »zgodovina«. Steklena embalaža se je namreč vračala v mlekarno. Kakšna štiri leta pred svojo petnajstletnico (okrog leta 1967) so Ljubljanske mlekarne temeljito prenovile oddelk za konzumno mleko. Kupile so najsodobnejše stroje in naprave za obdelavo mleka in opustile klasičeno polnjenje v steklenice. Nova nevračljiva kartonska embalaža tetra pak in embalaža iz plastične mase sta bili namreč prav takrat v svetu na pohodu in mi smo vsekakor hoteli v korak z napredkom. Seveda so nekateri kupci nostalgično pogrešali steklenice, a so se sčasoma le navadili na novo embalažo in spoznali njene številne prednosti. Predvsem je embalaža zagotavljala večjo kakovost mleka in njegovo higiensko neoporečnost, hkrati pa povsem ustrezala zahtevam sodobne trgovine in skladiščenja.

• Količina komunalne steklene odpadne embalaže v Sloveniji je znašala 19.000 ton v letu 1998. Razgradnja stekla in steklenih izdelkov v naravi traja do 4000 let.

• Steklo lahko ponovno raztalimo in uporabimo za nove izdelke. Z uporabo ločeno zbranega stekla tako prihranimo kar nekaj energije, poleg tega pa za 20% zmanjšamo oddajanje toplogrednih plinov. Z 1 tono steklenih odpadkov pa prihranimo 130l goriva.

• Večino stekla je narejeno iz peska( približno 65%). Steklo je znano že veliko časa, verjetno so ga odkrili po nesreči pod peskom v starejšem ognjišču. Prvi stekleni izdelek izhaja iz leta 4500 pred našim štetjem (Ryan, 2000, 130).

• Steklo je moč najti tudi v naravi, in sicer v obsidianu. To je trda, steklu podobna vulkanska kamnina, ki je nastala pri hlajenju lave.

• Stekleno embalažo v Sloveniji nabavlja razmeroma malo število proizvajalcev, saj se uporablja le za nekatere proizvode. Velika večina proizvajalcev jo uvaža, ker v Sloveniji ni večje proizvodnje standardnega votlega stekla(Stanovnik, 1999, 23).

7.    Viri

• Avguštin Peter , 2006, Steklo, dostopno na http://www.dijaski.net/?stran=kem&sub=ref,(17.10.2006); 

• Coles Richard,  McDowell Derek,  J. Kirwan Mark, 2003, Food packaging technology, London, CRC Press; 

• Dodič Sebastijan, 2005, Recikliranje odpadkov, Ljubljana, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo; 

• Evropski parlament v akciji , Pomembni dosežki, Novice: Odpadna embalaža- bolje preprečiti kot pa zdraviti, 2004, dostopno na http://www.elections2004.eu.int/highlights/sl/707.html, (17.10.2006); 

• Intermediate Technology Development Group, Packaging foods in  glass, Technical Brief, 2006, dostopno na  (17.10.2006) ; 

• Kajzba Mateja, 2005, Odpadna embalaža-seminarska naloga, Celje, Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta; 

• Kobentar Jaka, Kaj je steklo in kako ga pridobivamo, 2006, Slovenski kemijski portal Kemija.org,  dostopno na http://www.kemija.org/index.php?option=com_content&task=view&id=58&Itemid=38, (17.10.2006); 

• Lawrie Ryan, 2000, Kemija- Preproste razlage kemijskih pojavov, Ljubljana, Tehniška založba Slovenije; 

• Minergy Corp. Develops , Glass Aggregate Technology, Innovative Technology, 2006,  dostopno na http://www.minergy.com/technologies/aggregate.htm, (17.10.2006); 

• Ministerstvo za okolje in prostor, Agencija republike Slovenije za okolje, 2006, dostopno na http://www.arso.gov.si/podro~cja/odpadki/ , ( 17.10.2006); 

• Stanovnik Peter, dr., 1999,  Ljubljana, Analiza stanja na področju ravnanja z embalažo in odpadno embalažo, Raziskovalno delo,  Inštitut za ekonomska raziskovanja; 

• Waste online , Glass recycling information sheet,  2006, dostopno na http://www.wasteonline.org.uk/resources/InformationSheets/Glass.htm, (17.10.2006);

  Avtor: Simona Petrovič

Preberite si še: [ Steklena odpadna embalaža 1. del ] 

Priporočamo, da v iskalniku v zgornjem delu strani vpišete ključno besedo stekl, ter si pridobite dodatno vsebino za branje.