...nadaljevanje prispevka Je vitamin C res tako zdrav?   
      
PROOKSIDATIVNE ZNAČILNOSTI VITAMINA C

Sodeč po zadnjih raziskavah vitamin C le ni tako zelo zdrav, kot smo mislili. Znanstveniki so odkrili še drugo, temnejšo plat delovanja, ki postavlja pod vprašaj trditev, da gre pri vitaminu C za eno izmed človeku najmanj škodljivih naravnih substanc.

Vitamin C ohranja v ekstarcelularni plazmi primarno reducirajoče okolje in s tem zaščiti plazemske proteine pred normalno fiziološko oksidacijo.  Ohranjanje reducirajoče plazme gre po vsej verjetnosti na račun intracelularnega redoks statusa.

V celico precej lažje prehaja oksidirana oblika vitamina C, ki se običajno hitro reducira v askorbilni radikal ali kar v askorbinsko kislino. Redukcija DHA poteka v vseh celicah, ponavadi v lumnu endoplazemskega retikuluma. Stranski produkt teh regeneracij reduktivnega stanja so reaktivne kisikove spojine (RKS) - močni oksidanti. Slednji lahko oksidirajo tako molekule DNA, kot lipide, ogljikove hidrate in proteine. Pri vseh naštetih oksidativnih napadih se tvorijo karbonili, ki v kompleksnem biološkem sistemu lahko oksidirajo katerokoli od naštetih biomolekul.  

Za kritično oceno poškodb biomolekul in vpliva na spremenjeno gensko ekspresijo, ki nastanejo kot posledica delovanja vitamina C, je potrebno poudariti, da nastopijo oksidativni efekti običajno le pri dolgotrajnem uživanju visokih koncentracij vitamina. Pri poskusih, ki so v človeškem organizmu dokazali spremembe biomolekul, so poskusne osebe zaužile v dvanajstih tednih vsak dan 500 mg vitamina C.

Poškodbe biomolekul je odvisna od vrste biomolekule in tipa oksidanta. V proteinu se običajno pojavi nova funkcionalna skupina, npr. hidroksil ali karbonil, sledi niz sekundarnih efektov, ki vključujejo fragmentacijo, nepravilno medsebojno povezovanje in razvijanje proteina. Skupek posledic oksidacije vodi do spremenjene oblike in funkcije proteina.

VITAMIN C OB POVIŠANI STOPNJI PROSTEGA ŽELEZA V KRVI

In vitro študije so pokazale, da je vitamin C v prisotnosti prostega železa zelo reaktiven; produkt reakcije je askorbilni radikal. Redukcijski potencial Fe3+ znaša -0,4 V  vitamina C pa -0,17 V, iz česar  sklepamo na enostaven potek redukcije železa do Fe2+.

Spontano se je pojavilo vprašanje, kakšno je obnašanje vitamina C ob povišani koncentraciji prostega železa in vivo. Tako stanje s povišanim odstotkom železa se v organizmu pojavi takoj po nastanku  akutne poškobe oz. akutnega vnetja. Vnetje stimulira leukocite in makrofage k proizvodnji velikih količin superoksida O2·- in vodikovega peroksida H2O2, pri čemer prisotnost prostega železa,   že tako škodljive vplive, s tvorbo drugih reaktivnih intermediatov (npr. hidroksilnega radikala OH·) le še poveča.

V normalnih pogojih so kovine vezane na točno določene proteine (mioglobin, hemoglobin, transferin, feritin, albumin) in so redoks-neaktivne. Ob poškodbi oz. vnetju se koncentracija prostih, redoks-aktivnih ionov v serumu močno poveča. Zato je odgovorna aktivacija vnetnih celic – dokazali so namreč, da O2·-,  kot derivat večjedrnih levkocitov, poveča sproščanje katalitičnega železa iz feritina in mioglobina. Že tako povišana koncentracija železa se ob prisotnosti vitamina C še dodatno poveča, iz česar lahko sklepamo na direktni vpliv vitamina C na mobilizacijo železa iz proteinov.

Na podlagi znanih dejstev lahko zaključimo, da ima dolgotrajno uživanje vitamina C škodljive vplive pri kroničnih bolezenskih stanjih, kjer se pojavlja vnetje in povišan nivo prostega železa.

NEKOČ IN DANES

Včasih je veljalo, da vitamina C v organizmu ne more biti preveč, razglasili so ga celo za enega izmed človeku najmanj škodljivih poznanih substanc. Objavljene so bile študije, kjer dokazujejo, da ljudje z visokim nivojem vitamina C živijo 6 let dlje, kot ljudje z nizkim krvnim nivojem vitamina C (Journal of Epidemiology 1992). Prav tako je pri prvih zmanjšano tveganje za kardiovaskularne bolezni, nekatere oblike raka in druge imunske bolezni. Optimalen odmerek za zmanjšanje tveganja naj bi bilo 500 mg/dan, kar po novejših raziskavah že povzroči oksidativno delovanje.

Nek ameriški zdravnik pravi, da je za človeka idealna doza najvišja doza, ki še ne povzroči prebavnih motenj. To naj bi bilo za zdravega človeka 10-15 g/dan, za prehlajenega 30-60 g/dan in 199 g/dan za bolnika z resno infekcijsko boleznijo. Klinični rezultati naj bi bili pri slednjem najboljši, če pacient zaužije vsake 4 ure 3g vitamina C ali več, s čimer dosežemo konstantno visoko koncentracijo v krvi.

Aktualne študije delovanja vitamina C v človeškem organizmu dokazujejo, da smo dolga leta živeli v zmotnem prepričanju o popolni neškodljivosti najbolj priljubljenega vitamina. Kakor kaže se nam na omenjenem področju odpirajo povsem novi, drugačni pogledi in s tem nova zanimiva področja raziskovanja.  

Po besedah znanstvenikov, je uživanje vitamina C še vedno zelo pomembno in priporočljivo, vendar v manjših dozah, ki jih običajno že dobimo z zdravo uravnoteženo dnevno prehrano. Tudi oblika, v kateri vitamin C zaužijemo, je precejšnjega pomena – uživanje v obliki sadja oz zelenjave je za organizem mnogo bolj blagodejno od uživanja v obliki tablet. Kombinacija delovanja samega vitamina C in delovanja drugih, v sadju in zelenjavi prisotnih, naravnih substanc je običajno namreč  mnogo bolj učinkovita v smislu preventive pred kardiovaskularnimi boleznimi, malignimi tvorbami in drugimi boleznimi povezanimi z zmanjšano imunostjo.

Večje količine vitamina C znanstveniki priporočajo le v obliki krajših npr. eno- ali dvotedenskih kur. Po taki kuri je treba jemanje visokih koncentracij vitamina C prekiniti in nadaljevati z običajnimi priporočljivimi količinami.

Za preprečevanje bolezni pomanjkanja vitamina C velja po svetu minimalna priporočljiva doza 40-60 mg/dan (v ZDA so normo povišali na 90 mg/dan), medtem ko je maksimalna priporočljiva doza zaužitega vitamina 2 g/dan, kar je leta 2000 potrdila tudi National Academy of Sciencis.  

 

Pripravila:
Anja Venturini

VIRI IN LITERATURA:  

Anitra Carr, Balz Frei; Does vitamin C act as a pro-oxidant under physiological conditions; The FASEB Journal; Vol. 13; june 1999
H.R. Griffiths, J. Lunec; Ascorbic acid in the 21st century – more than a simple antioxidant; Environmental Toxicology and Pharmacology; 10, 2001
Barry Halliwell; Vitamin C and genomic stability; Mutation Research; 475; 2001
M. Paolini, L. Pozzetti, G.F. Pedulli, E. marchesi, G. Cantelli-Forti; The nature of prooxidant activity of vitamin C; Life Sciences; Vol. 64; No. 23, 1999
K. Panda, R. Chattopadyhyay, D. Chattopadyhyay, I.B.Chatterjee; Cigarette smoke-induced protein oxidation and proteolysis is exclusively caused by its tar phase: preventon by vitamin C; Toxicology Letters 123 (2001)
A. Childs, C. Jacobs, T. Kaminski, B Halliwell, C. Leeuwenburgh; Supplementation with vitamin C and N-acetyl-cystein increases oxidative stress in humans after an acute muscle injury induced by eccentric exercise; Free Radical Biology & Medicine; Vol. 31; No. 6; 2001
http://www.cforyourself.com