Steklo: material, ki ga lahko večno recikliramo
Kremenovo steklo je izdelano brez primesi, je obstojno pri visokih temperaturnih spremembah in prepustno za ultravijolične žarke, zato ga uporabljajo za halogenske žarnice in ultravijolične mikroskope. Poleg tega ima zelo majhen koeficient razteznosti, tako da pri veliki spremembi temperature ne poči.
Natrijevo-kalcijevo steklo vsebuje 71 do 75 odstotkov kremenčevega peska, 12 do 16 odstotkov sode in 10 do 15 odstotkov apnenca. Sodo lahko nadomesti tudi natrijev sulfat (IV) in oglje. To steklo se lahko tali, saj se zmehča že pri 500 do 600 °C. To steklo je v veliki meri odporno proti kemijskim vplivom, le alkalne raztopine ga hitro najedajo. To je ceneno "običajno steklo", ki se uporablja za okna, kozarce, ogledala in žično steklo. Steklo za steklenice izdelujejo iz še cenejših (manj čistih) surovin, zato vsebuje tudi železove silikate, ki dajo steklu zeleno barvo, pa tudi alumosilikate.
Boral steklo ali jensko steklo (borosilikatno), kjer je del SiO2 zamenjan z B2O3 oziroma Al2O3, vsebuje 70 do 80 odstotkov kremenčevega peska (SiO2), 7 do 13 odstotkov borovega trioksida (B2O3), 5 do 10 odstotkov sode in 2 do 7 odstotkov aluminijevega oksida (Al2O3). To steklo je zelo odporno proti kemikalijami in temperaturi. Zato ga uporabljajo za kemijsko steklovino in kuhinjsko posodje.
Kalijevo-kalcijevo steklo vsebuje kremenčev pesek (SiO2), apnenec (CaCO3) in pepeliko (K2CO3). Ta vrsta stekla je težko taljiva, saj se zmehča pri 700 do 800 °C, zato ga uporabljajo za epruvete, kot "češko kristalno steklo" in "kronsko steklo" za optične naprave.
"Kristalno" steklo vsebuje 54 do 65 odstotkov kremenčevega peska (SiO2), 18 do 38 odstotkov svinčevega oksida (minij, Pb3O4, rumen do škrlatno rdeč svinčev (II, IV) oksid) in 13 do 15 odstotkov pepelike (K2CO3). Ker svinčevo steklo močno lomi svetlobo, je cenjeno kot okrasno steklo. Je težko taljivo. Uporabljajo ga kot optično steklo, "kristalno steklo" npr. za vaze, sklede in kozarce, obarvanega pa za imitacijo dragih kamnov. Zaradi absorpcije močnih energijskih žarkov, pa ga uporabljajo tudi kot zaščitno steklo pred žarčenjem.
Oplemenitena ploska stekla
To so posebna stekla, ki izpolnjujejo višje kriterije. Tako je na primer večplastno zaščitno steklo. Sestavljeno je iz najmanj dveh plasti stekla, ki sta zlepljeni s plastično folijo. Če se steklo razbije, ostanejo črepinje na foliji, steklo pa ostane prozorno. Večplastno zaščitno steklo uporabljajo za vetrobransko steklo in kot zaščitno steklo pri strojih. Lahko ga predelajo tudi v več kot 25 milimetrov debelo steklo za oklepna vozila ali pa za steklo na zadnjih avtomobilskih vratih, pri čemer vstavijo grelne žice. Steklo za oklepna vozila sestavljajo vsaj štiri plasti in je neprebojno od debeline 60 milimetrov.
Enoplastna varnostna stekla kalijo (utrjujejo), tako da varuje zunanjo površino tlačna in notranjo natezna trdnost. Pri tem stekleno površino hitro segrejejo in takoj ohladijo. Tako nastalo zaščitno steklo se ob udarcu razleti na črepinje, ki nimajo ostrih robov.
Danes zaščitno steklo uporabljamo kot vetrobransko steklo za avtomobile, zaščitna očala, pa tudi za okna in vrata v mnogih javnih zgradbah. Čeprav je to steklo zelo pomembno, pa je bilo odkrito zaradi nerodnosti. Francoski znanstvenik Edouard Benedictus je namreč v svojem laboratoriju leta 1903 po nesreči na tla sunil stekleničko s celuloidom. Na njegovo začudenje se ta ni razletela po celem laboratoriju kot običajno, temveč je ostala na mestu. Steklenička se je sicer razbila, a je pri tem ohranila svojo obliko. Benedictus se je zavedal pomembnega odkritja in nadaljeval z raziskavo. Tako je razvil proces, pri katerem je s segrevanjem med dve plasti stekla vstavil celuloid. Steklo je bilo tako moč udariti s kladivom, pa se vseeno ni razletelo. Toda na začetku za to odkritje ni bilo zanimanja. Med prvo svetovno vojno je ameriška vojska zaščitno steklo začela uporabljati za plinske maske, avtomobilska doba pa je sliko popolnoma spremenila, saj so z letom 1914 z Benedictusovim odkritjem začenjali opremljati avtomobile.
Med oplemenitena stekla spada tudi izolacijsko steklo, ki je sestavljeno iz dveh ali več plasti. Med plastmi je presledek od 9 do 12 milimetrov, ki je zapolnjen z zrakom ali plinom, ki preprečita, da bi toplota uhajala iz notranjosti.
Lito steklo dobivajo z vlivanjem in valjanjem na jeklenih mizah. To steklo, ki ni prozorno, uporabljamo predvsem za okna v kopalnicah in sanitarijah. Pri postopku steklo teče na ognjeodporno ploščo. Njegova debelina je odvisna od razdalje, ki je med dvema valjema, skozi katera gre steklena masa. Podobno izdelujejo tudi žično steklo, le da je pred obema valjema nameščen še en kolut z žično mrežo. V procesu obdelave to mrežo vtisnejo nalahno vtisnejo v površino stekla. To vrsto stekla najdemo na primer na železniških postajah in vhodnih vratih.
Steklena vlakna
Iz taline pridobivamo tudi niti, katerih premer znaša le nekaj mikronov. Te steklene niti se uporabljajo v gradbeni industriji kot steklena volna za toplotno in zvočno izolacijo. Steklena vlakna se uporabljajo tudi za krepitev plastičnih delov, kot na primer v proizvodnji vozil, pri športnih napravah in zaščitnih čeladah.
Različna posebna stekla
Sem spadajo:
termometrsko steklo;
stekla prepustna za ultravijolično svetlobo;
modro kobaltovo steklo (v talino dodajo Co3O4);
mlečno steklo, ki je motno zaradi dodanega TiO2;
svetlobno občutljiva (fototropna, fotokromna - spreminja svojo barvo pri različnih stopnjah osvetlitve) stekla na svetlobi reverzibilno potemnijo in so temnejša, čim bolj je svetlo (vsebujejo srebrov (I) klorid, AgCl);
glazure, ki so lahka taljiva stekla;
nesilikatna stekla (fosfatna, boratna stekla);
"organsko steklo", polimetilmetakrilat, bolj znano kot pleksi steklo.
pripravil:
Jaka Kobentar
Preberite še:
|
