|
Steklo - material, ki ga lahko večno recikliramo
Reciklaža stekla
Reciklirati pomeni ločiti, zbirati, predelovati, tržiti in končno uporabiti snov, ki bi jo sicer zavrgli. Ko nek izdelek recikliramo in ga potem uporabimo kot nov izdelek, sklenemo krog recikliranja. Ker je steklo mogoče stoodstotno reciklirati, ga lahko vedno znova uporabimo, pri tem pa snov ne izgubi na kakovosti. Proces pridobivanja novega stekla iz starega je tudi zelo učinkovit, saj pri tem skoraj ni odpadkov ali neželenih stranskih produktov.
Skoraj vedno ko govorimo o odpadnem steklu, s tem mislimo stekleno embalažo, tj. steklenice in kozarce za hrano in pijačo. Katerakoli druga vrsta stekla bi vmešala v zbrano steklo nečistoče, in sicer zato, ker je steklo za embalaže natrijevo-kalcijevo steklo, ki vsebuje pesek, sodo in apnenec. Druge vrste stekla vsebujejo številne druge primesi, ki povzročijo težave v talilni kadi. Pri tem je posebno nevarno laboratorijsko steklo, ki vsebuje borosilikate, pa tudi razne kemikalije, ki ostanejo v kemijskem posodju lahko onesnažijo reciklirano steklo.
Iz dvorišča odpadno steklo prenesejo v lijak, od koder pade na tekoči trak, ki steklo prenese v višje ležeča nadstropja. Med črepinjami je ponavadi veliko smeti. Večje smeti, kot so leseni deli, žice in plastični pokrovi, izločijo že na tekočem traku. Pri tem plastika ni tako pomembna. Večji problem predstavlja keramika, saj se v talini ne razpusti. Če se v steklu pojavijo kamenčki, ti povzročijo napetosti in praske, in steklo se lahko zlomi. Svinec, kositer in železo, ki se uporabljajo pri izdelavi steklenic za šampanjec, niso dobrodošli v talilni kadi, kjer delujejo korozivno in lahko povzročijo luknjo v kadi. Tudi aluminij morajo izločiti, ker v talini tvori kamenčke silicija, ki v steklenicah povzročijo razpoke, saj sta steklo in silicij pri segrevanju različno raztegljiva.
Ko iz stekla izločijo smeti in druge nečiste snovi, ga zmeljejo na koščke velike od 1 do 16 mm. S pomočjo magnetov iz delčkov izločijo kovine. Preko sesanja izpod sita odstranijo še poslednje delce papirja, plastike in lahkih kovin. Kljub vsem postopkom, pa nekaj kovin ostane v steklu. Te potem v jašku izločijo detektorji kovin. Črepinje so sedaj dovolj čiste, da lahko pričnejo s taljenjem.
Z reciklažo stekla industrija privarčuje na surovinah, saj ena tona črepinj nadomesti približno 1,2 tone surovin. Poleg tega pa privarčuje tudi energijo. Če pri surovinah uporabijo 25 odstotkov odpadnega stekla, prihranijo 5 odstotkov energije, pri 100 odstotnem deležu odpadnega stekla, pa je prihranek 15 odstotkov.
V Mainzu so leta 1987 npr. predelali preko 120 ton odpadnega stekla. Dnevno tja pripeljejo 350-400 ton stekla iz okolice 150 km. Leta 1987 je tamkajšnja steklarna predelala več kot 120000 ton odpadnega stekla.
Zgodovina stekla
Naravno steklo je obstajalo že od nekdaj, saj so se nekatere kamnine ob pojavih, ki povzročijo visoko temperaturo, kot na primer vulkanski izbruhi, udarci strele ali pa trčenje meteoritov, stopile, nato pa hitro ohladile in strdile. V kameni dobi je obsidian človek uporabljal kot orodje za rezanje.
Kot je zapisal starorimski zgodovinar Plinij, naj bi steklo odkrili Feničanski trgovci, ki so prevažali kamenje na področju Sirije okrog 5000 let pred našim štetjem. Plinij je poročal, da so trgovci pristali na obali, postavili lonec za kuhanje na nekaj kosov natrona, ki so ga prenašali kot tovor in zakurili ogenj, da bi pripravili obrok. Na njihovo presenečenje pa se je pesek pod ognjem stopil v tekpčino in se nato ohladil in srdil v steklo.
 Prvi izdelki iz stekla, večinoma gre za neprozorne steklene bisere, naj bi segali okrog 3500 let pred našim štetjem, našli pa so jih v Egiptu in vzhodni Mezopotamiji.Votla steklena telesa naj bi prvi izdelovali egipčanski obrtniki po letu 1500 pred našim štetjem in sicer s tehniko peščenega jedra. Na kovinsko palico so dali mešanico gline in gnoja in jo oblikovali tako, kot naj bi izgledale notranje stene želene posode. Tako imenovano peščeno jedro so potopili v posodo z raztopljenim steklom. Med celotnim postopkom so izdelek segreli in površino gladili na ploščatem kamnu. Roč, stojalo in vrat so pritrdili naknadno, nato pa so steklo ohladili. Nazadnje so palico odstranili in izpraskali peščeno jedro. To tehniko so uporabljali le za izdelavo manjših posod, kot so vaze in posode za kozmetiko.
Oblikovanje votlih steklenih teles s tehniko peščenega jedra
Prvo navodilo za izdelavo stekla sega v leto 650 pred našim štetjem, in pravi: "Vzemi 60 delov peska, 180 delov pepela iz morskih rastlin, 5 delov solitra, 3 dele krede, jih pomešaj in dobil boš steklo."
V drugem stoletju pred našim štetjem so Feničani prišli do revolucionarnega odkritja, da je s pihanjem steklo moč oblikovati na vse mogoče načine. Pihanje stekla se je kmalu razširilo in do 19. stoletja je to ostala najpomembnejša tehnika oblikovanja steklenih posod.
 Steklopihaška cev je dolga do 1,20 metra in ima ustnik. Pihalec stekla s koncem cevi zajame majhno količino staljenega stekla in jo povalja po leseni ali kovinski plošči sem ter tja, da mu da zunanjo obliko in snov malce ohladi. Nato piha v cev in naredi mehur. S ponovnim segrevanjem, pihanjem in valjanjem lahko steklo obdeluje toliko časa, dokler ne doseže želene oblike in trdote.
Pihanje stekla, ne tako draga in dolgotrajna metoda proizvodnje stekla, je prek Sirije prišla do Rima in postopoma izpodrinila stare tehnike. Ker je bilo s pihanjem moč izdelati veliko količino izdelkov je steklo iz cenjenega postalo vsakdanje blago, ki ga je moč uporabljati za okensko steklo, kozarce in posode vseh vrst. S tem je bila povezana tudi sprememba okusa; medtem ko so prejšnje metode poudarjale barvo in vzorec, so s pihanjem dobili tanko in prozorno steklo. Poleg tega je konec 1. stoletja v modo prišlo brezbarvno steklo. Z odkritjem le-tega (z dodatkom manganovega oksida) so Rimljani okrog leta 100 v Aleksandriji začeli steklo uporabljati v gradbene namene. Lita steklena okna, čeprav optično nizko kvalitetna, so se začela pojavljati na najpomembnejših zgradbah v Rimu in najrazkošnejših vilah v Herculaneumu in Pompejih.
Propad rimskega cesarstva je s seboj pripeljal tudi zaton v izdelavi stekla za vsakdanjo rabo. Šele v srednjem veku se je v srednji Evropi zopet pojavila omembe vredna proizvodnja stekla. V 11. stoletju so nemški obrtniki izdelali tehniko pridobivanja ploskega stekla, ki so jo potem nadalje razvili beneški obrtniki v 13. stoletju. Za razliko od Rimljanov, ki so plosko steklo vlivali v vlažne lesene modele, so v srednjem veku steklene plošče pridobivali s pihanjem. Najprej so napihnili cilinder, ki je bil dolg do tri metre in širok do 45 centimetrov, ga po dolžini prerezali, razprostrli in pogladili. Še do konca 19. stoletja so plosko steklo izdelovali po tem postopku.
Do poznega srednjega veka je zasteklitev veljala za veliko razkošje, ki ga je bilo moč najti le v kraljevih palač in cerkvah. Barvna okna so dosegla svoj vrh proti koncu srednjega veka, ko je bilo vedno večje število javnih zgradb, gostišč in bogatih domov opremljenih z prozornim ali barvnim steklom, okrašenim z zgodovinskimi motivi ali grbi.
Steklo so začeli masovno proizvajati šele proti koncu industrijske revolucije. Ključna osebnost in eden izmed očetov modernega raziskovanja stekla je bil nemški znanstvenik Otto Schott (1851-1935), ki je z znanstvenimi metodami preučeval učinke številnih kemijskih elementov na optične in termične lastnosti stekla. Proti koncu 19. stoletja je ameriški inženir Michael Owens (1859-1923) izumil stroj za pihanje steklenic, ki je prišla v Evropo šele v začetku 20. stoletja. V izdelavi ploskega stekla pa je šele leta 1905 prišlo do prve prave novosti, ko je Belgijec Fourcault prvič vertikalno iz taline povlekel nepretrgano ploščo stekla. Pred tem so stopljeno steklo zlili na velike platoje, jih povaljali v plošče, ohladili, zbrusili in pološčili, nato pa po istem postopku obdelali še drugo stran. Po drugi svetovni vojni pa je v izdelavi ploskega stekla največji pomen dobil kontinuirni postopek pridelave stekla, ki so ga razvili v britanski tovarni Piklington, in uvedli leta 1959.
V zadnjih štiridesetih letih se tehnološki razvoj pridelave stekla nadaljuje in tudi v hitro se razvijajoči informacijski tehnologiji je steklo postalo skoraj nenadomestljiva snov. V prihodnosti bo steklo ostal pomemben material, saj do sedaj niso odkrili nobene snovi s tako enkratnimi lastnostmi kot steklo, ki bi jo lahko tako mnogostransko uporabili. Za tako odkritje pa tudi ni nobene potrebe, saj je glavna sestavina stekla, silicijev dioksid, v zemeljski skorji druga najpogostejša snov.
pripravil
Jaka Kobentar
Preberite še:
|
