Začetki kemije pri Hindujcih

Voda je prvotna oblika materije
Atomska teorija se pojavi v spisih VAISESHIKA in opisuje 9 osnovnih prvin:
Eter (akasa) – nematerialen, neskončen, večen
Čas- prostor- nematerialen, težko obstojen
Duša- nematerialno, bistvo
Manas- medij, skozi katerega potujejo misli in vtisi v dušo; skozi katerega se najvišje bistvo izraža v posamezniku
Zrak
Zemlja
Ogenj
Voda
Zrak, zemlja, ogenj in voda so prepoznavni s čuti; sestavljeni iz večnih neuničljivih atomov, ki tvorijo naravne substance.

Filozofija Hindujcev ni imela pomembnega vpliva na razvoj kemije v zahodnem svetu.

Začetki kemije pri Kitajcih

Pri Kitajcih obstaja YI-CHING ova knjiga : The canonical book of changes iz leta pribl. 1200 pred Kristusom. Je najstarejša znanstvena knjiga na kitajskem. Opisuje spreminjajoče se naravne pojave. Tekst sestavljajo dolge in kratke besedne zveze, ki opisujejo YANG in YIN, ki predstavljata nasprotja, npr. toplo-mrzlo, moški-ženska…

Druga večja knjiga je SHU-CHING ova Chanonical book of records izdana pribl. 2200 pred Kristusom. V njej opiše 5 elementov. Ki se spreminjajo drug v drugega po nenehnem ciklu. Ti elementi so: Karma, Voda, Ogenj, Les, Zemlja.

Teorija 4 elementov ( zrak, zemlja, ogenj, voda) je verjetna dosegla Kitajsko pozneje. Vplivi so šli iz Grčije preko Indije na Kitajsko ( s pomočjo budizma) .

Kovine, ki so jih uporabljali: bron (1300pr.Kr.), železo (500 pr. Kr.), cink (pozna bronasta doba). Poznali so tudi živo srebro (150 pr.Kr.) in žveplo. Papir so verjetno iznašli okrog leta 100 po Kristusu in porcelan okrog leta 600 po Kristusu.

Nekateri so mnenja, da se je alkimija na Kitajskem pojavila okrog 350 leta pred Kristusom in se naprej razvijala v času taoizma. Drugi pa meniji, da je doživela alkimija prvi vzpon šele v prvem stoletju.

Alkimija na Kitajskem

Najstarejši kitajski tekst iz alkimije izvira iz leta 140; avtor je WEI PO YANG. Opisuje yin in yang ter tao (prvi in poslednji vzrok obstoja) in opise nekaterih kemijskih postopkov, med njimi tudi kristalizacijo.

Slika prikazuje aparaturo za destilacijo

Taoist KO HUNG (400) je bil najbolj znan alkimist na kitjaskem. Zanimal se je za chin tan ( eliksir večnega življenja). Opisal je nastanek živega srebra iz rude tan sha (cinabarit) s segrevanjem in pretvorbo nazaj v rudo. S segrevanjem rude (tan) nad vročim plamenom je pridobil »zlato« .Tvorba »zlata« je končna stopnja eliksirja. Njegove ideje so sorodne indijskemu sistemu Yogi.

Zgodna kitajska alkimija se je manj ukvarjala s pretvorbo kovin kot pa z medicino nesmrtnosti.

Arabska alkimija

Arabska alkimija se je razvila iz grške in aleksandrijske miselnosti. Večino praktičnega dela pa so pridobili iz Mezopotamije.

Arabci so se bolj ukvarjali z medicino, slika prikazuje zdravljenje rane

Teorije KHALID IBN YAZID (655-704) in JABIR IBN HAYYAN (pribl. 760) so se izkazale kot napačne. Njuni zapisi niso bili dovolj povezani z alkimijo in poznejši zapisi pa so bili sestavljeni iz del številnih drugih avtorjev.

Prvi pomembni in pristni zapisi so se pojavili v 10.stoletju. Večinoma so bili sestavljeni iz številnih mističnih del v katerih se pojavlja alkimija.

Znana knjig iz te dobe je Book of krates. Knjiga Silvery water and starry earth pisca MUHAMID IBN UMAIL (900-960) je bila zbirka alkimističnih spisov, ki je služila kot osnova za nadaljnje študije.

Obstajala je še ena knjiga: Turba philosophorum. Vsebina teh zapisov pa se je precej razlikovala oz. celo nasprotovala knjigi Corpus, ki jo je napisal JABIR. Ta je bila brez vseh mističnih in alegoričnih prispodob. Obsegala je veliko število del v zvezi z alkimijo, kozmologijo, misticizmom, astrologijo…

Osnova vsem pa so bili Grki.

AL-KINDI (800-870) je napisal številna dela, osnovana na grški znanosti in filozofiji. Med temi je tudi 36 del o kemiji in tehnologiji. Verjetno je bil prvi musliman, ki je podvomil v koncept transmutacije.

AL-RAZI (Rhazes, 860-925), čeprav je večinoma pisal o medicini, je napisal tudi številna dela o kemiji, od katerih sta najbolj znani: Book of secret of secrets in Compendium of twelve treatises. Kljub nasprotovanju Al-Kindijevi teoriji transmutacije, so bile njegove ideje praktične in imele so določeno znanstveno osnovo.

IBN SINA (Avicenna, 980-1037) je veliko prispeval k vsaki veji znanosti. Njegova knjiga Book of the remedy je vsebovala veliko kemijskih opažanj, ki so temeljila na Aristotelu. Tudi on je dvomil v koncept transmutacije.

Največji prispevek Arabcev je bilo prenšanje helenističnih idej. Poleg tega so tudi eksplicitno izoblikovali teorijo žveplo-živo srebro. Pojasnili so doktrino eliksirja, kamen modrih….

Iznašli so veliko pomembnih praktičnih odkritij.

SREDNJEVEŠKI ROKOPISI

Vsebujejo mnogo praktičnih navodil in že nakazujejo določen nivo kemijskega znanja v Evropi med 8 in 13 stoletjem.

Znani so:

Compositiones ad tingenda ( 8 st.)
Mappae Clavicula ( 12.st.), vsebuje enega prvih opisov destilacije alkohola in rafinacije sladkorja.
Book of fires ( Marcus Graecus, 11-12.st.)
Liber sacerdotum (Joannes, 10-11.st. )
Book of stones: je najstarejše arabsko delo o mineralologiji, ki ga napčno pripisujejo Aristotelu.
Diversarum artium schedula (Theophillus The Monk, 12.st), opisuje veliko raznih metalurških prcesov, mnogi izmed njih so tukaj prvič omenjeni.
De anima in arte alchemiae: delo napačno pripisujejo Avicenni; poznejši pisci so veliko črpali iz te knjige.

 Pripravila:
Drago Kočar, Natalija Bohinc