|
Sreda, 12 Julij 2006 01:11 |
 Povzetek prispevkov o toksičnosti živega srebra: s stališča toksičnosti ločimo med elementarnim, anorganskim in organokovinskim živim srebrom. Specije se med seboj bistveno ločijo po načinu vnosa v telo, distribuciji po telesu, toksičnosti, mehanizmu delovanja ipd.
Toksičnost živega srebra
Elementarno živo srebro se v telo navadno vnese v obliki par preko dihalnega aparata. Akutna zastrupitev je težko ozdravljiva, saj pri njej navadbo pride do hujše okvare pljuč. Daljša izpostavitev manjšim koncentracijam ima neurotoksični vpliv.
Do zastrupitev z anorganskim živim srebrom (s solmi) navadno pride v povezavi s samomori - preko prebavnega trakta, lahko pa tudi preko kože. Rezultat zastrupitve je huda okvara ledvic in prebavnega trakta.
Organokovinsko živo srebro se v telesu nahaja predvsem v obliki MeHg+. Njegov glavni vir je uživanje kontaminirane morske hrane. Enostavno prehaja skozi celične membrane (tudi skozi možgansko bariero) in je močno nevrotoksičen.
Uporaba amalgama za zobne zalitke
Dejstvo je, da se tekom instalacije in same uporabe amalgamskih zalitkov v ustni votlini iz njih sprošča živo srebro. Na ta način sprejeta doza živega srebra za uporabnike ne predstavlja večjega tveganja, še posebej če ob tem upoštevamo nekatere pozitivne vidike:
- enostavnost, hitrost in cena instalacije zalitka;
- trajnost zalitka;
- protibakterijsko delovanje amalgama v ustni votlini.
Kljub vsemu se moramo zavedati, da je vsakeršen vnos toksične snovi v telo, ki ni nujno potreben, škodljiv. Prav zato kaže raziskave na področju amalgamskih nadomestkov nadaljevati. S pripravo materiala, ki bi vsaj približno ustrezal zgoraj omenjenim kriterijem, bi bil problem rešen.
pripravil
Igor Pravst
Preberite si še:
|
