Kljub odličnim kliničnim rezultatom uporaba amalgama postaja vse bolj sporna. Postavlja se namreč vprašanje, kakšne so množine iz zobnih zalitkov sproščenega se živega srebra, in kakšen je njihov vpliv na organizem. Po nekterih virih naj bi se dnevno iz površine ene amalgamske plombe sprostilo 0,73 mg Hg par (ki se vdihnejo, izdihnejo ali zaužijejo).

Leta 1991 je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) objavila, da so amalgamski zalitki (takoj za MeHg⁺ vsebujočo hrano) drugi največji vir živega srebra v človeškem organizmu. Da bi lahko ugotovili, kakšno težavo to predstavlja, so številne skupine znanstvenikov po svetu začele določati množine in toksičnost iz amalgamskih plomb sproščenega se živega srebra. 

Na podlagi vprašljivih znanstvenih dokazov je M. Daunderer leta 1992 postavil hipotezo, da so pacienti z amalganskimi zalivki kronično zastrupljeni z živim srebrom. Javnost se je na to nemudoma odzvala. Skupina aktivnih nasprotnikov uporabe amalgama imenovana 'European Academy of Clinical Toxicology' je začela zbirati pritižbe pacientov o njihovih splošnih zdravstvenih problemih in jih povezovati z amalgamskimi zalivki. 

Ironična fotografija, posneta med snemanjem televizijske oddaje "Amalgam, časovna bomba v tvojih ustih", kjer biološko orientiran zobozdravnik menda zastrupljenemu pacientu odstanjuje amalgamske plombe, ob čemer celotna ekipa uporablja plinsko masko.

8.1 Toksičnost zobnega amalgama

Da bi določili dejansko toksičnost zobnega amalgama, so raziskovalci leta 1985 začeli delati študije na velikih populacijah ljudi. V okviru raziskav so se opirali na različne parametre: 
- koncentracije Hg v urinu;
- koncentracije Hg v krvi;
- koncentracija Hg v izdihanem zraku;
- kombinacijo teh parametrov.

Zaradi različnih pristopov raziskovalcev so tudi njihove ugotovitve različne. Veliki večini je skupna ugotovitev, da Hg iz zobnih amalgamov ne predstavlja nevarnosti za zdravje ljudi. Nekateri viri navajajo, da bi moral imeti pacient za doseg koncentracije Hg, ki bi vodila do majhnih opaznih toksičnih vplivov, kar 450 do 530 amalgamskih plomb. 

V prid tezi, da toksičnost zobnega amalgama ni signifikantna, so tudi rezultati študije, ki je pokazajala, da število amalgamskih plomb v populaciji na Švedskem predstavlja 15% nihanja Hg v urinu, medtem ki je bil ta odstotek v populaciji na Japonskem le 2%. Razlog za to je v precej večjem uživanju rib na Japonskem.

Tekom raziskav je bilo tudi ugotovljeno, da se med prehranjevanjam iz amalgama sprošča precej več živosrebrovih par kot sicer. Večje doze Hg v krvi so bile določene tudi pri strastnih uporabnikih žvečilnih gumijev (do 23 mg/L).

Shema parametrov, upoštevanih ob raziskovanju toksičnosti zobnega amalgama

Zanimiva je tudi študija, v kateri so raziskovalci spremljali spreminjanje koncentracije živega srebra v telesu po odstranitvi zobnih amalgamov. Ugotovili so, da se takoj po odstranitvi amalgama koncentracija Hg v plazmi precej poviša. Razlog za to je vdihovanje živosrebrovih par in zaužitje delcev amalgama med samim postopkom. Razpolovni čas za prvi vir je 1-3 dni, za drugega pa precej daljši (40 dni). Očitno gre v tem primeru za ionsko živo srebro. Skupina je raziskovala tudi vpliv gumijste varovalke med samim procesom odstranjevanja amalgama (slika spodaj). Ugotovljeno je bilo, da le-ta bistveno zmanjša sprejeto dozo Hg, vendar to iz toksikološkega stališča nima velikega pomena. Na ta način sprejete doze Hg so namreč že same po sebi (brez uporabe zaščite) premajhne, da bi lahko imele toksičev vpliv na telo. 


Kinetika izginevanja Hg iz plazme pri pacientih, ki so bili med postopkom odstanjevanja zobnih amalgamov v usni votlini zaščiteni z gumijasto varovalko. (trikotniki - koncentracije pred postopkom, črne pike - mediana koncentracij po končanem posegu).

Zmanjšanje količine sproščenega Hg iz zobnih zalitkov 

Jasno je, da se po vseh dokazih, da se živo srebro (čeprav v zelo majhnih količinah) resnično sprošča iz amalgamskih zobnih zalitkov, vprašamo, kako njegovo sproščanje zmanjšati, ali celo povsem ustaviti.

Ugotovljeno je bilo, da se količino iz amalgama sproščenega Hg lahko zmanjša s spremembo sestave same zlitine (navadno je to Hg-Ag,Sn,Cu zlitina). Takšen vpliv ima npr. dodatek paladija, medtem ko dodatek indija zmanjša količino Hg, ki se sprosti med postopkom namestitve zobnega zalivka.

Sproščanje Hg iz zobnih zalivkov lahko seveda tudi povsem preprečimo, če v ta namen uporabimo amalgamu alternativne materiale. V uporabi sta dva tipa nadomestkov - zmes umetnih smol in stekleni ionomer. Na podlagi izsledkov več raziskav lahko zaključimo, da ima uporaba teh nadomestkov določene omejitve:

• njihova namestitev je veliko zahtevnejša kot namestitev amalgama;

• zaradi kratkega časa uporabe o njihovi obstojnosti še ni dovolj podatkov, zato se morajo pacienti zavedati, da je trajnost zalitka, narejenega iz nadomestkov amalgama lahko precej krajša od amalgama samega;

• niso še povsem raziskani njihovi toksični vplivi na telo (predvsem monomerov in drobcev smolnega prahu, ki pride v pljuča ob nameščanju zalitkov). 

V zadnjem obdobju se veliko raziskav o toksičnosti teh materialov dela s študijem citotoksičnosti (merilo, koliko celic bakterijske kulture umre zaradi uporabljenega materiala ali njegovih komponent). Problem teh raziskav je specifičnost uporabljenih celic.

pripravil
Igor Pravst