Izločanje živega srebra iz telesa in njegova toksičnost:
Tudi izločanje živega srebra iz telesa je zelo odvisno od oblike, v kateri se nahaja. Ob izpostavitvi živosrebrovim param se del le-teh izloči neposredno iz pljuč ob dihanju (cca. 40%). Za ostale specije tovrstno izločanje iz telesa ni pomembnejše, čeprav se anorgansko Hg v telesu neprestano reducira do elementarne oblike.

Ob soparnem vremenu je pomembno tudi izločanje elementarnega Hg s potenjem. V eni izmed študij je bilo ugotovljeno, da se na ta način v 90 minutah lahko izloči doza Hg, ki je primerljiva s 16-urnim izločanjem prek urina.

Največji del Hg se iz telesa izloči fekalno, z blatom. To še posebej velja za specije, ki se slabo absorbirajo iz prebavnega trakta (npr. elementarno živo srebro). Pri organokovinskih specijah, pri katerih je absorpcija dobra, je pomembno upoštevati tudi črevesno bakterijsko floro (negatovno učinkuje uporaba antibiotikov). V 70 dneh od i.v. izpostavitve MeHgCl, telo z blatom izloči 31% te doze.

Približno 4 do 10-krat manjši del Hg se izloči z urinom. V 70 dneh od i.v. izpostavitve MeHgCl, telo z urinom izloči 4% prejete doze. Koncentracija Hg v urinu se uporablja tudi za biološki monitoring izpostavitve živosrebrovim param, pa tudi nekaterim drugim specijam Hg.

Toksičnost živega srebra

Živo srebro je toksično v vseh svojih oblikah. Porazdelitev specij v povprečnem predstavniku populacije (ki živemu srebru ni poklicno izpostavljen) predstavlja spodnja tabela.

Tabela 2

Kot je že omenjeno, živosrebrove(II) spojine rade reagirajo z -SH skupino, ob čemer nastane močna S-Hg vez. V večini bioloških sistemov je na voljo dovolj tiol donorjev, na katere se zato po pričakovanju vežeta Hg²⁺ in MeHg⁺. Prav zato spojine z -SH funkcionlano skupino imenujemo "merkaptani" (mercury capture; lovilec živega srebra).

Interakcije Hg²⁺ s tiol skupinami so dobro poznane (npr. vezava v rdečih krvnih celicah na glutationove in hemoglobinove tiol skupine), medtem ko je dejanski vpliv tega na posamezne proteine negotov, in se ga še raziskuje. Razumljivo je, da vezava živega srebra na proteine ni dobrodošla.

Zaužitje enega grama živosrebrove(II) soli je smrtna. Toksičnost MeHg⁺ je še večja, predvsem zaradi enostavnega prehajanja celičnih membran. Znotraj celic se MeHg⁺ lahko demetilira, tako da na proteine kot toksična substanca deluje Hg²⁺.

V ZDA letno pride do cca. 4.000 zastrupitev z živim srebrom, od tega nekaj smrtnih. Vzroka najhujših primerov sta inhalacija živosrebrovih par in zaužitje anorganskih živosrebrovih soli. 

Dihalni sistem

Pljuča so najbolj izpostavljena pri inhalaciji živosrebrovih par. V primeru akutne (nenadne) zastrupitve, se okvara respiratornega sistema lahko odrazi tudi v hitri smrti. 

Simptomi okvare dihalnega sistema se pojavijo zelo hitro (mrazenje, vročina, kašelj, bolečina v prsih). Sledijo jim lahko slabost, bruhanje, kovinski okus in okvara ledvic. Tekom zdravljenja imajo pacienti navadno težave z dihanjem.

Pomembnejšo vlogo kot sama sprejeta doza živega srebra z dihanjem ima verjetno koncentracija Hg par v vdihnjenem zraku. Kratka izpostavljenost visokim koncentracijam je očitno nevarnejša, kot daljša izpostavljenost nizkim koncentracijam. To je razvidno iz preživetja pacienta, ki so mu v urinu določili preko 1000 mg Hg/L (daljša izpostavljenost nizkim koncentracijam Hg), in smrti drugega pacienta, ki je imel v urinu le 21 mg Hg/L (normalno do 10 mg Hg/L; krajša izpostavljenost višjim koncentracijam Hg).

Ledvice

Ledvice so najbolj izpostavljene ob zastrupitvah z živosrebrovimi solmi. Le-te ob višjih koncentracijah že pred samo okvaro ledvic povzročijo razjede in krvavitve prebavnega trakta. Sledi bruhanje (lahko tudi krvi) in hipovolemični šok. Le-ta z zaustavitvijo krvi v ledvični steni prispeva k toksičnosti v tubularnih celicah. Vzrok smrti je ustavitev srca.

Pri detoksifikaciji se pacientom pomaga s kelatorji (npr. dimerkaptopropanol), ki sicer niso tako uspešni kot pri nekaterih drugih kovinah, vendar kljub temu močno zvišajo možnost preživetja.

Organokovinsko in elementarno živo srebro na ledvice delujeta precej manj toksično.

Živčni sistem

Najnevarnejša za živčni sistem je zastrupitev z MeHg⁺. Simptomi zastrupitve so delna ohromljenost, nekoordiniranost gibov, moten govor, motnje čutil, zmanjšanje vidnega polja in anoreksija. 

Prvi, najšibkejši znaki zastrupitve (delna ohromljenost) so bili opaženi pri krvnih koncentracijah 260mg/L. Z višanjem te koncentracije se število simptomov povečuje. Pri 1800mg/L je bila posledica zastrupitve navadno smrt.

V možganih se MeHg⁺ delno demetilira, vendar mehanizem tega procesa še ni razjasnjen. Nekateri viri toksičnost MeHg⁺ razlagajo z možnostjo njene transformacije v proste radikale, ki poškodujejo celice. Pokazano je bilo, da dodatek antioksidantov zmanjša neurotoksičnost te specije. 

Zastrupitve z MeHg⁺ so se pojavljale ali kot poklicne ali kot posledica uživanja kontaminirane hrane. Zasledimo lahko tudi zastrupitve ob transfuziji plazme, obdelane z živosrebrovimi prezervativi.

Koža

Pri redni izpostavitvi lahko zaradi imunskega odziva pride do alergij na živo srebro. Takšni primeri so znani pri uporabnikih krem za posvetlitev kože, ki so kot aktivno substanco vsebovale živosrebrove spojine.

Elementarno živo srebro in njegove soli ob nanosu na kožo navadno privedejo do opeklin in razjed.

Prihodnjič si boste lahko prebrali več o množičnih zastrupitvah s Hg v zgodovini.

pripravil
Igor Pravst

Preberite si še:

• Toksičnost snovi - 1. del
• Toksičnost živega srebra - 2. del
• Toksičnost živega srebra - 3. del
• Toksičnost živega srebra - 4. del
• Toksičnost živega srebra - 5. del
• Toksičnost živega srebra - 6. del
• Toksičnost živega srebra - 7. del