Za začetek malce zgodovine....

Približno na začetku sedemnajstega stoletja je čevljar, imenovan Casciarolus , v Bologni, na gori Mons Padernus našel kamen, ki je bil tako težak, da je pomislil, da vsebuje težko kovino. Odkril je, da, ko je kamen -barit- žgal v prisotnosti oglja in ga potem ohladil, je ta seval rdečkasto svetlobo v temi. Poimenoval ga je litheosphorus ali litheophorus, znan je bil tudi kot Bolonjski kamen. Nekaj let kasneje je Baldewein odkril drugo različico in jo poimenoval phosphorus hermeticus ali magnes luminaris. V tistem času je pojem phosphorus označeval vsako snov, ki je sevala svetlobo v temi.

J.von Kunckel, je opisal v Laboratorium chymicum (Hambourg, 1716), da je Henning Brand, ki ga je ironično klical »doctor teutonicus«, pripravil neko vrsto fosforja, ki je seval v temi neprenehoma, brez kakršnekoli dodane snovi. G.W. von Leibniz pa je v delu Hiatoria inventionis phosphori (Berlin,1710) opisal, da je H. Brand le obubožani trgovec, ki je želel obogateti s pretvarjanjem kovin v zlato, med temi alkemijskimi poskusi pa je z urinom odkril fosfor. Brand se je odzval Leibnizu in mu napisal pismo. Prvi ga je odkril Brand, l.1669.

V Angliji je prvi  pripravil fosfor Robert Boyle.

Wolf in Ristau sta dokazala, da je brezbarven fosfor mogoče pridobivati le v odsotnosti kisika in vlage. Je brezbarven, transparenten kot nekakšna steklasta snov ali pa bel kristaliničen. Obstojen je v izključno takšnih pogojih, ko pa ga izpostavimo svetlobi zelo hitro postane rumenkast.

Pogledali si bomo demonstracijo- sežig rumenega fosforja v prisotnosti kisika. Glavni produkt te reakcije je fosforjev pentaoksid.

V začetku so reakcijo opisovali takole: »fosfor se združi s kisikom z veliko hitrostjo in povzroči močno kemijsko dogajanje s fenomenalnim efektom. Med sežigom nastajajo bele pare, ki padajo na dno posode v kateri se eksperiment izvaja, izgledajo kot kosmiči snega. Ta bela para je suha, brezvodna fosforna kislina«.

Količina oddane svetlobe med izgorevanjem je precej večja, kot pa je pričakovano glede na temperaturo reakcije. Razlog za to je fosforjev pentaoksid, ki fosforescira po pojavu iluminiscence. Zanimivo je to, da intenziteta fosforescence narašča z vpadanjem temperature.

Priprava:

Izberemo primerno bučko, najboljša je (vizuelno) 10 litrska bučka z okroglim dnom.Vanjo damo nekaj suhega peska, da buča ne poči, če bi vanjo padel košček gorečega fosforja. Uporabimo žarilni lonček (iz kremena) in ga privežemo na žičko, ki jo bomo namestili na pokrov bučke.

Izvedba:

Bučko napolnimo s kisikom tako, da jo enostavno napolnimo s kisikom iz jeklenke. Priporočen je preskus na kisik z gorečo trsko! Nato izberemo primeren košček fosforja (ne smemo uporabiti premajhnega, seveda pa ne tudi prevelikega). Zaradi velike reaktivnosti hranimo fosfor pod vodo. S pinceto vzamemo košček iz vode, ga spustimo v kadičko z vodo in odrežemo primeren košček (~pol fižolčka). Košček posušimo s filtrirnim papirjem. Ne smemo ga treti, greti s prsti in nikakor ga ne smemo predolgo pustiti na zraku, sicer se bo samostojno vžgal! Košček damo v žarilni loček. Prižgemo ga z vročo žičko in ga hitro namestimo v bučko. Takoj opazimo značilno intenzivno rumeno svetlobo. Izgleda, kot da se bo bučka vsak čas stalila. Dobro je, če ustje bučke obložimo z vlažnimi krpami zaradi uhajanja pentaoksida!

OPOZORILO!!

FOSFOR NI SAMO ZELO REAKTIVEN PRI SOBNI TEMPERATURI, TEMVEČ JE TUDI ZELO STRUPEN. ZARADI VARNOSTI SI PRIPRAVIMO KADIČKO Z NASIČENO RAZTOPINO BAKROVEGA(V) SULFATA. ČE FOSFOR PRIDE V STIK S KOŽO, KOŽO TAKOJ SPEREMO S PRIPRAVLJENO RAZTOPINO, TA PRETVORI FOSFOR V BAKROV FOSFID!

PO KONČANEM POSKUSU NAMOČIMO VSE DELE APARATUR V TO RAZTOPINO!

DELAMO V DIGESTORIJU Z VSO MOŽNO ZAŠČITO!

Pripravila:
Natalija Bohinc